V začetku avgusta se je zgodil že tradicionalni tabor JZS na Kaninu. Letos se je začel v stilu praktičnega usposabljanja za najzahtevnejše logistične podvige. Licence nam sicer nihče ni zares podelil, smo se pa kljub temu precej izkazali. Nekateri že tradicionalni udeleženci tabora so tik pred začetkom iskali možnosti nakupa takšnih in drugačnih plovil, ki bi bila polno naložena sposobna priti do C-postaje ustavljene kaninske gondole. Slednje jim je precej dobro uspelo! Glavnina ekipe tokratnega tabora je torej v petek s terenci pripeljala material nad C-postajo (Stanek, Kastelic in DZRJL), drugi del ekipe pa dan kasneje (Rehar). Naslednji korak tega »master plana« je bila misija spraviti krompir, jamarsko opremo in precej zajetne nahrbtnike od C-postaje do tovorne žičnice koče Petra Skalarja. No, tudi to nam je s skupnimi močmi nekako uspelo. Našo logistiko in usluge so koristili tudi člani DZRJL ter poljski jamarji iz Krakowa.
Tokratni tabor je ekipa Pintar (Anita, Matjaž, Emil) in Maffi (Grega, Erik) začela že zadnji vikend v juliju. Ali je razlog za to velika raziskovalna vnema ali šum v komunikaciji pri določanju datumov, še raziskujemo. Znanost še ni rekla zadnje besede! Vsekakor pa je bila avnatgarda zelo uspešna, saj je na območju med kočo Petra Skalarja in Presestreljeniškim oknom našla veliko novih oz. starih vhodov. Prav eden izmed novo-starih se je izkazal za »jack pot«! Vhodno brezno, globine 40 m, je bilo navrtano s svedrovci. Jama se je med podornimi bloki nadaljevala še približno 50-60 m (Maffiji in Pintarji), na dnu pa so našli ostanke karbida. Zanimivo je, da lega nobene od registriranih jam v bližini ne ustreza. Najbližje so jame O 100, O 87, O 98 in O 96. Slednje so raziskali Rakovčani in Tolminci. Nagibamo se torej k toriji, da je brezno raziskovala tuja ekipa. V tretji akciji smo se (Yana, Beno, Božo) skozi prekopan prehod (prekopali so ga že prvopristopniki) spustili v meander in naprej do globine okoli 150 m (do tu so prišli že predhodniki). Meander naprej je bil zasut. 10 m višje smo videli okno, ki je obetalo velike dimenzije, čutiti pa je bilo močan prepih. Na naslednji akciji se je splezalo do okna (Edi). Od tu se je jama nadaljevala z breznom in nato širokim meandrom. Brezno smo na tej akciji tudi izmerili (Erika, Maja, Edi), na zadnji akciji (10.8.) pa smo preko stopnjastih brezen prišli do globine preko 200 m. Nadaljevanj je več. Jama se nadaljuje v obliki meandrov in brezen solidnih dimenzij. Na zadnji akciji je del ekipe tudi preopremil vhodno brezno (Anita, Matjaž, Mrki, Robi, Yana, Božo).
Poleg akcij v novi-stari misteriozni jami se je delalo tudi v Vstali Primorski, kjer smo v kraku Pristopna izjava v dveh akcijah znova dosegli globino -480 m ter dolgo in zelo pihajočo ožino (1. akcija: Pierre, Beno, Božo; 2. akcija: Rehar, Erika, Edi, Jerica, Volodymyr). V naslednji akciji smo se lotili raje ožine na dnu brezna Skozi jame do zvezd. Na žalost nismo prišli skozi (3. akcija: Rehar, Volodymyr, Aljoša). V četrtem spustu v VP je ekipa zaradi psihofizičnega stanja udeležencev spremenila načrt in le preopremila vhodno brezno (4. akcija: Petra P., Mrki, Yana, Beno, Božo).
Koprčani (Aljoša, Ervin, Vasja, David) so vztrajno širili Čomeander. Vidi se naprej, piha močno, ožina se širi in rahlo spušča.
Ukrajinski jamarji so se ob naši pomoči odpravili v Skalarja. Namen je bil fotografirati enega večjih šahtov (ekipa: Ihor, Klim, Rok, Maja, Jerica, Žan).
V Huevosu smo imeli dve akciji. Prva je bila logistična. Iz bivaka na globini -500 m se je prineslo spalne vreče (1. akcija: Stanek, Tobija, Beno, Sophie in Petra), v drugi akciji smo šli do dna (2. akcija: Erika, Edi, Beno, Božo). Splezali smo do okna nad dnom Kamnitega Kladiva (Edi, Erika). Vrha nismo dosegli, a zadeva se oži in nima prepiha, zato smo plezanje opustili. Še enkrat smo pregledali podor na dnu (Božo, Beno), kjer prav tako nismo našli nadaljevanja. Iz Kamnitega kladiva, z dna in vrha Vodke smo odnesli vrvi in kovačijo. Vrv smo pustili na vhodu v Maffijevo okno (v Čuku). Del kovačije smo pustili na bivaku, kjer smo tudi prespali. Naslednji dan smo odnesli iz jame smeti, višek vrvi iz Suhadolnika pa smo odnesli na vhod v Vročo noč. V Huevosu smo na več mestih opazili vrv, ki je proti dnu raztežaja bila vedno debelejša, ter po občutku precej ločena od jedra. Naš svetovalec za tehnične zadeve pravi, da kljub nenavadnemu izgledu še vedno držijo. Takšna vrv je najbolj opazna v breznu nad bivakom. Predlagamo zamenjavo. Med bivanjem na bivaku smo uspeli porabiti tudi zadnjo kapljico elliksirja za spanje. Kdo je glavni krivec za to, disciplinska komisija še ugotavlja. Osumljenci pa so Erika, Edi, Beno in Božo. Ekipa v jami se je sicer tudi kulturno udejstvovala. Med žimarjenjem po neskončno velikem Čuku se je namreč kar sama od sebe zgodila pesnitev. No, ni ravno Sonetni venec, za kašen haiku pa se z lahkoto kvalificira. Nekje iz dna duše se je zaslišalo…
»Čuk nas je nategnil,
tra-la-la.
štrik se je pa vleku
do neba.«
Na bivaku JZS je letos delovala ekipa Mršek in Žan, ki sta delala v BorKan9. Na bivak pa smo sicer nesli tudi plinsko jeklenko, da naših prijateljev iz Ljubljane pozimi ne bo zeblo. Zamenjali smo tudi tesnilo od vrat in pred vhodom popravili pod (Yana, Mršek, Žan, Božo). Iz WC brezna smo odnesli cisterno z vodo, ter jo za bivakom fiksirali na staro mesto (Stanek, Edi). Kako se je cisterna znašla v WC breznu, 50 m daleč in 10 m višje, še vedno ni razjasnjeno. Teorij je skoraj toliko kot tistih o primeru JFK!
V kleti KPS so tudi letos potekala kopaška dela, kjer so vztrajno delali praktično vsi za delo sposobni (Aljoša, Stopar, Jernej, Denis, Edi, Beno, Toni, Rehar). Na trenutke smo imeli občutek, da se ljudje za štemarco prav grebejo. V najboljših dneh je štemarca začela šiht že ob 6.45. To dejstvo je precej pripomoglo k učinkovitosti celotne ekipe. Udarno kladivo je posodil Vasja, za kar se mu sicer iz srca zahvaljujemo, kljub vsemu pa je morda primer zrel za disciplinsko komisijo. Iz ostankov lesa smo izdelali tudi nov regal za opremo v kleti (Beno, Božo). V predhodnici tabora pa so Koprčani naredili sarkofag za akumulatorje fotovoltaike (Vasja, Humar).
Letos v koči Petra Skalarja nismo bili sami. V njej smo gostili tudi večjo skupino Poljakov iz jamarskega kluba iz Krakowa. Poljski jamarji so obljubili svoje poročilo v reviji Jamar, na kratko pa vseeno predstavimo njihovo delo. Raziskovali so v Breznu pod Poljskim bivakom (vhod ob starem Skalarju), v katerem upajo na preboj v Malo Boko. Pregledali so okna na -600 m, kjer so prišli v stare dele. Na -900 m so prečili jezero, s stropom 10 cm nad gladino, za tem pa je kaskadni slap. Dela tu letos poleti niso nadaljevali zaradi nevarnosti vdora vode. Na Škednju so našli obetavno pihajoče brezno. Kaj so delali v drugem tednu tabora pa boste prebrali v Jamarju.
Še par besed o tem, kako so Poljaki letos sploh »pristali« v koči. Že lani od Občine Bovec niso dobili dovoljenja za taborjenje v bližini starega Skalarja, zato smo jim takrat ponudili bivak JZS. Ponudbo so sprejeli, letos spomladi pa so nas prosili, če bi lahko imeli tabor raje v koči. Dostop do njihove jame je bližji, hkrati pa je za ekipo 18 ljudi koča veliko boljša opcija. Skrbniki koče so se s tem strinjali. Malo nas je vseeno skrbelo, kako bomo skupaj kuhali in spali. A strah je bil odveč. V času tabora smo se skupaj našli pod sloganom »Cavers are used to shit!«, kar pa seveda ni imelo nič opraviti z dejanskim stanjem v kuhinji, ki se je vsaj dvakrat na dan dostojno bleščala od čistoče. Izkazali so se kot organizirana in disciplinirana ekipa. Postelj je bilo za vse dovolj. Tudi v kuhinji so štirje plinski gorilci in še štedilnik, tako da smo brez težav kuhali oboji.
Kot že tradicionalno, so se v koči Petra Skalarja tudi letos dogajali kulinarični presežki. Kuhali smo boršč, pasulj, joto, pašto, krompir v vseh oblikah… Ideja za naslednje leto pa je tudi jabolčni štrudl in obujanje tradicionalnega »palačinka partyja«! Žakelj krompirja je letos predstavljal eno bolj družabnih točk v koči. Kjer je bil žakelj, tam smo bili praviloma tudi vsi tisti, ki smo bili tisti trenutek nad zemljo. Za večerni pomfri iz pečice smo bili krompir pripravljeni lupit tudi več ur, brez prestanka!
Kot največji problem so se izkazale smeti. S tremi plastičnimi sodi, kjer bi bilo v dveh jezikih zapisano embalaža, papir, steklo, ter z enakimi napisi na velikih plastičnih vrečah v kleti, bi zadevo vsaj deloma rešili. Vsekakor pa je potrebno urediti helikopterski odvoz smeti v dolino. V prihodnje je potrebno zmanjšati tudi količino pločevink, plastenk in konzerv.
Cisterne za vodo so bile na pol prazne, zato smo z vodo kmalu začeli varčevati. Nekaj neviht in ploh stanja ni bistveno izboljšalo, zato so Poljaki iz nekaj lesenih desk na strehi nad žlebom naredili gredo, nad katero so s človeško verigo iz brezna blizu WC-ja vsak dan natovorili sneg. Zadeva je dala pol litra vode na minuto, kar je zadostovalo tudi za tuširanje na tiste bolj praznične dni.
V času tabora je v koči Petra Skalarja gostovalo kar nekaj slovenskih, belgijskih, poljskih in ukrajinskih jamarjev, ter četica nizozemskih srednješolcev, ki je s koče Gilberti preko via ferrate na Visoki Kanin prestrašena in utrujena pritavala do naše koče. Sicer pa se je tabora udeležilo nekaj novih mladih obetavnih jamarjev. Kot vsako leto je nekaj ljudi obljubilo udeležbo in nato odpovedalo. Zagotovo se pozna, da žičnica ne dela in je dostop dolgotrajnejši, zato je bilo manj eno- oz. dvo-dnevnih obiskovalcev. Vreme nam je bilo dokaj naklonjeno, zato lahko izvedli kar nekaj akcij v podzemlju.
Za naslednje leto pa načrtujemo nabavo kitare! Človek namreč ne živi samo od kruha in jam, ampak tudi od muzike in dobrega vzdušja. Slednjega nam tudi na tokratnem taboru zagotovo ni primanjkovalo.
V času tabora smo pozabili pisati jamarski dnevnik. Verjetno zaradi utrujenosti ob številnih takšnih in drugačnih akcijah. Morda pa je vsega kriva štemarca. Tudi ta primer še raziskujemo. Naslednje leto bomo tako za vsak dan določili po enega dnevničarja. Takšni tabori so namreč…vsaj nekje za zabeležit, kljub temu, da jih ne bomo zlahka pozabili!
Zapisala Erika in Božo
Avtorji fotografij: Erika, Rehar, Yana in Beno
Društva ki so delovala na taboru:
JDDR Ajdovščina (Bogomir Remškar, Robert Rehar, Matjaž Pintar, Anita Pintar, Emil Pintar, Grega Maffi, Erik Maffi, Anton Košuta, Žan Žgavc, Edi Benko, Erika Kozamernik*)
JD Dimnice Koper (Aleš Humar, Vasja Vadnov, Ervin Martinčič, Jure Tominec, David Piščanec, Samo Morel, Zdenka Marčič, Jernej Potokar (njegov kolega Denis – ni član), Žan Drobež, Mitja Mršek, Robert Grilc – Čevap, Aljoša Vidmar, Rok Stopar)
JD Karnium Kranj (Maja Lokar, Benedikt Praznik – Beno, Bojan Stanek, Petra Zaletel, Tomaž Kastelic)
JK Železničar* (Jure Merčun – Mrki, Petra Pavšič, Yana Bilynets)
JD Krka (Robi Maren)
JD Podlasica Toploščica (Jerica Koren)
Poljaki (18 članov jamarskega kluba iz Krakowa in drugih klubov.)
Ukrajinci (Volodymyr Levashov, Oleg Klimchuk, Ihor Trotsyuk)
Belgijci (Pierre Meynaert, Sophie Deboucq, Felix Meynaert)
