Vstala Primorska pada

Brezno smo našli konec oktobra 2014. V naslednjem letu smo v 13 akcijah razširili precej ozkih prehodov. Ko je že kazalo, zdaj pa bo jama zašibala, nas je na dnu 7 m globokega brezenca razočaral ozek in doooolg meander. Odmev iz mendra je obetal. Slišalo se je booookaaaa. Rehar  nad jamo ni obupal ter vsako leto organiziral nekaj akcij. Read More

Jamarski tabor Kanin 2022

Zaradi vremena smo s taborom začeli šele v nedeljo 31.8. Spravili robo do koče. Pospravili nekaj šare iz kleti in naredili super klopco na prisojni strani bajte. Prvotni načrti za akcijo v Huevos smo spremenili in se z večjo ekipo spustili v zoprni del Skalarja – Odisejo. Izmerili smo okrog 176 globinskih in 300 dolžinskih metrov, nato je bila baterija na telefonu prazna. V podorni dvorani našli famozno nadaljevanje, ki so ga leta 1997 videli a ne pregledali. Read More

Jamarski tabor na Kaninu 2022 – NAPOVEDNIK

Tudi letos bomo med 29.7 – 7.8.2022 na Kaninu.

Delovišča: Huevos (na dnu, na -600 in -400), Emil8, Vstala Primorska. Preopremljali in širili Skalarja do -500. Iskali nove vhode….Delo se bo našlo za vse jamarske in manj jamarske profile.

Za mehkužne bo spanje v Skalarju, za prave jamarje v bivaku.

Vem da mi tudi letos ne boste uspeli sporočiti kdo pride in kdaj? Ja zelo težko je naklikati par stavkov. No pa za trening pred tisočmetrco poslusiti potrenirati vsaj prstke.

Rabili bomo tudi šerpa ekipo za kamere in filmsko opremo. Študentke AGRFT so nas prosile za pomoč pri snemanu eksperimentalnega filma s feministično jamarsko tematiko.

Izkoristite zadnje leto delovanja kaninske kabinske žičnice, da boste lahko vnukom pripovedovali na kakšen način smo v starih časih potovali.

LP Bogomir Remškar (predsednik JDDR)

UTVV in AJDEX 2022 – aktivni vikend JDDR (6. in 7.5.2022)

Ko smo pred mesecem izvedeli, da bosta UTVV in reševalna akcija CZ izvedena v istem vikendu smo seveda Benkotu takoj prigovarjali, da kaj da se gre, ampak nas je hitro potolažil, da je to samo formalnost in, da bo hitro fraj in da ne se preveč sekirat, ker je prepričan, da bomo zmogli. Da bomo pa v nedeljo lahko malce več pospali.

Tako smo bili ta vikend močno aktivni. V Vipavski dolini je bil vikend ultra oz. zeelo dooolgega teka. Tradicionalno smo jamarji držali oskrbovalno točko pri Koči pod Golaki. Teoretično je tam manj dela kot na poznejših točkah, tekači so še sveži in se na oskrbovalni točki ne prenažirajo, ker se jim mudi naprej in nam tako ni potrebno dodatno pripravljati hrane in fotrati jih. Problem je sicer v tem, da so na začetku še vsi relativno skupaj in ko pridejo izpod Golaka, bi vsi naenkrat radi pili in dotankali bidone. In ni jim do kakšne zajebancije sploh ni, ker vsi mislijo na cilj v Vipavi. Kakorkoli. Narezali in razporedili smo jedačo, zadegali župco na plin, dali gret nutelo na šparget v koči. Prijazna oskrbnika koče sta nam skuhala kavo.

Prišli so GRSjevci z velikimi rukzaki, za njimi pa še trije na belih biciklih, ki so v hrib neverjetno hitro poganjali, pedala pa komaj premikali. Smo kar zijali v tista kolesa. Grsjevci na električnih kolesih. Edi je kar oživel. Stvar se mu je zdela tako imenitna, da je zahteval, da ga slikamo na kolesu, da bo sliko tatu pokazal in dodal, da je prepričan, da tudi jamarska reševalna potrebuje take vrste mobilnost. Saj je Rehar tudi visoko v jamarski hierarhiji smo se spomnili in ga takoj začeli masirat, pa je začel nekaj mutiti, da tega pa res ne rabimo in se taktično umaknil nekam za kočo.

Osebje na točki je, lahko bi se reklo, že profesionalno zverzirano. Seveda so po nenapisanem zakonu glavni Gorjani. Tu ni debate. Pri vodstvu tekme imajo določene veze in poznanstva, ker je glavni šef UTVV njihov zemo. Zunanji opazovalec bi hitro dognal, da smo bolj ali manj razdeljeni v štiri skupine: tekačem smo stregli jaz, Blaško in Žan. Za stike z javnostjo oz. ogovarjanje v domačem in tujih jezikih je samoiniciativno skrbel sam Elprezidente. V vlogo se je tako vživel, da je par tekačic in tekačev kar malce postrani pogledalo, ker so mislili, da jih model pravzaprav zajebava. Maffi, Nejc, Jernej, Matej s sinom Mihom in Mito so bili logisti in so vskočili tam kjer je bilo potrebno. Za razbijanje škatel, oziroma bolj strokovno, za ropotanje s praznimi pločevinkami z nekaj kamni in rogoviljenje z zvonci in piščalkami so vnemo in talent najbolj izkazali Rehar, Anita in Edi. V film so tako padli, da smo jih pošiljali kar gor v gozd, da bodo tam tekačem bolj koristni, ker se bodo lahko v megli orientirali po zvoku in tako opravičili svoje teženje in mi bi posledično tudi imeli malce miru. Pa niso hoteli nič slišati o tem, ker da oni samo navijajo.

Med tekom na 170 in 100 je bila časovna luknja in razposajeni Remškar je dobil preblisk. Zakaj, da ne bi šli v eno lukno na Stanišču. Takoj je začel novačiti. Da bo super, kratka akcija z resnim globinskim potencialom, da je pri cesti in da ni lepo, da ne izkoristimo take lepe priložnosti, če smo že tu. Seveda ga nismo šmirklali, le Nejc je bil za.

Medtem smo mi štrikce na protidežnem platnu malce zategnili in gledali v temo in proti gor, če so kje že kakšni oblaki in, bognedaj, veter. Tik pred prihodom stotašev sta prišla nazaj tudi zagreta jamarja. Da gre, sta poročala in da je prepih in da so sigurno dvorane naprej, ker da sta videla belega netopirja kako je švrknil iz luknje in oh in sploh. Sicer je Nejc v svoji previdnosti takoj dodal, da ga on ni videl, čeprav je Božo trdil, da ga on pa je in o tem ni debate. Smo se spogledovali in hahljali češ, poglej ga tega Božota, da nista z Nejcem kakšen hram tam za Predmejo raziskovala, ker danes ga pa še posebno pihne. Ok, naj bo. Sedaj imamo jamo albino netopirja.

Začela je prihajati druga skupina tekačev. In potem še sam Elkomandante, Igor, tokrat v vlogi šefa občinske civilne zaščite s televizijsko ekipo. Prepričan sem, da če bi na takšen način prišel v npr. šolo, da bi marsikakšen mulc rekel, evo mama in tata, tak čem bit, ko bom velik.

Ponoči je kar scalo. Bi nas moralo skrbeti, da se v ogromnem platnu, ki smo ga imeli za streho ne nabere preveč vode, da nam vsa stvar ne kolapsne, a je lastnik platna poskrbel tudi za to. Stvar nad našimi glavami je imela ogromno lukenj in voda je pridno odtekala tako, da panike ni bilo nobene. Božo je zatrjeval, da mu sploh ni jasno od kje toliko lukenj. Ob šestih zjutraj, ko je bil zadnji tekač mimo, smo začeli pospravljat. Spet nam je prijazni oskrbnik v koči skuhal kavo.

Matej, Nejc in Blaško so se odločili za kočeto, ostali smo šli na vajo pod Čaven. Pridružila sta se še Juh in Toni in prekaljeni tolminski borec Fratnik (ki je takrat še mislil, da je iz Tolmina prišel na težko jamarsko vajo, dejansko pa samo tri ure čepet v en brezvezen jašek). Gianni Pozzo, simpatičen možakar iz Spilimberga je bil glavni ocenjevalec vodičev iskalnih psov. Nam je poveljeval Rehar. Juh, profesor italijanščine je postal uradni prevajalec. In je steklo. Point vaje je bil v tem, da je oseba padla v vodnjak in da jo morajo vodniki s pomočjo psov najti, oskrbeti in poklicati pomoč. Da bo bolj zanimivo, če z osebami zapolnimo dva vodnjaka in eno pošljemo še gor v grmovje, je zatrjeval Gianni. Priznam, meni, po neprespani noči ni nič dišalo it čepet v vodnjak in čakat, da me pes odreši navkljub temu, da je Rehar zatrjeval, da bomo rešeni kot bi mignil. Bi raje delal vrvni manever, sem rekel. In se je javil Božo, da bo šel kar on v prvi vodnjak, da bo poskusil spodaj na plohu malce zaspati, da je kar zdelan. Maffi in Fratnik sta se skupaj javila za drugega. Jernej pa gor v grmovje. Mu je Gianni naročil, da mora takrat, ko ga vodnik s psom dobi rečt, da je sicer nepoškodovan ampak molto stanco. Smo ga hitro prekrstili v Stankota in mu zaradi tega ni bilo najbolj prav, he he.

S plavim, ogromnim džipom je na oglede ponovno prišel naš Elkomandante. Tokrat s svojim namestnikom in gospo predsednico kinologov. In sendviči. Da jih je premalo, smo protestirali takoj, ko smo jih prešteli. Je obljubil, da bo sendviče čimprej dostavil, mi pa da ga ne bomo zatožili onim v vodnjakih, ki bi brez naše intervencije ostali brez pape.

Nase smo vrgli jamarsko opremo, ko je naš Rehar dobil preblisk, da to ni prav in da smo s tem sigurno degradirali vajo. Da bodo zdaj itak videli, da smo jamarji in bodo takoj iskali v vodnjakih. Mi smo rekli samo »ups«. Teorija je takoj padla v vodo. Fratnika in Maffija ni dobila nobena od štirih skupin. Reveža nista smela niti čika prižgat, niti sendviča jest (itak ga nista dobila, glej zgoraj). Tri ure čepita na podestu v jašku in noben jih ne šmirgla, niti pes jih ne povoha, smo si govorili in se hahljali in jedli sendviče par metrov oddaljeni od označevalnega traku poligona, ko je Rehar dobil drugi preblisk. Da naši sendviči oz. salama lahko zmotijo pse in da lahko zaradi tega dejstva pokvarimo vajo in da moramo takoj par metrov nazaj za označevalni trak. Dej Rehar, ne bluzi, smo govorili,a pri traku pa psi ne bodo nič vohali in se zaskrbljeno spraševali, pa kaj je temu Reharju danes.

Čakali smo in bili vedno bolj v dvomu ali bomo danes sploh reševali, ko je pes iz tretje skupine končno zavohal Božota in tako smo lahko tudi mi in rešilec stopili v akcijo.

Maffi in Fratnik sta izstopila sama. Res smo bili prijetno presenečeni, kako so se jima ojačale prijateljske vezi navkljub dejstvu, da jih niti pes ni poscal, če se malce po domače izrazimo. Dokaz je v slikovnem gradivu.

In dve skupini sta baje dobili Jerneja tudi tam zgoraj v grmovju.

Dosti nakladanja. Slika pove več kot tisoč besed, slike pa še več.

Fotografije reševalne vaje je posnel TIM ERJAVEC, foto profi in nam jih prijazno dovolil objaviti. Da se ve.

Na oskrbovalni točki pri Koči pod Golaki bili: Jernej, Božo, Matej, Miha, Blaško, Nejc, Maffi, Mito, Žan, Edi, Matjaž, Anita. Aja, in Igorja lahko tudi štejemo.

Na reševalni vaji bili: Jernej, Božo, Maffi, Edi, Matjaž, Anita, Juh, Toni, Fratnik. Aja, in še Igor

Zapisnikar: Matjaž Pintar

Martinska jama, 19.3.2022 – poročilo Matjaž Pintar

Lahko bi rekli, da smo začeli dlakocepiti že na sestanku v petek, da kam bi šli z mularijo. Jama bi morala biti tja cca 50-70m globoka, lahko tudi več seveda, zadosti dolga, kičasta, po možnosti s kakšnim lepim jezercem, … In so začele padati ideje. Dosti njih. Na koncu smo se odločili za Martinsko jamo, ker  čeprav je zaklenjena, ima dva dodatna neopremljena vhoda in še natančne koordinate smo dobili za enega od njih. Vsaj mislili smo tako.

Dogovorili smo se za deveto zjutraj, ob osmih zjutraj podaljšali na deseto, dejansko pa na ciljnem parkirišču parkirali ob enajstih. Smo šli pač po stari cesti.

In potem je steklo. Zaklenjeno lukno smo hitro dobili. In takoj začeli iskat ‘tadrugi’ vhod. Maffi se sicer ni strinjal, da bi bil nekje ’20 metrov severno’ in je šel iskat njegovo varianto, ker on da je tu že bil. Jaz pa kar nisem mogel nehati begati po grmovju, z enim očesom na Locus map z drugim pa skenirat tla. Kar nisem mogel verjet, da mi Locus kaže, da stojim na luknji, vidim jo pa ne. Že sem začel verjeti, da je kakšen serator navlekel kakšen kamen čez vhod. Spet sem preverjal koordinate v smsu s tistimi v Locusu. Nič, isto. In ura je tekla. Čez eno uro smo, sicer malce manj gajstno ampak še vedno iskali tisto brezence in seveda kdaj pa kdaj, priznam, tudi zakleli. Ampak ni pomagalo. In Maffija kar ni hotelo bit nazaj. A zdej bomo še njega iskali? Sem se že vdal in hitel Bojanu razlagati da naj za jamarijo danes ne skrbi. Da se bomo, če pač ne bo drugega, zbasali v tisto čurko, ki smo jo opazili v eni vrtači, ko smo slišali lomastenje po grmovju. Maffi je sporočal, da je našel, ma da je cca 300m proč in da ni nemogoče, da jo bomo spet iskali, ker je krajina močno zaraščena. Ura je šla že proti dveh.

Maffi je takoj opremil. Da je zadnji štant sicer kar tečen, ker visiš na stropu in da bomo morali mulce dvignit, da se prepnejo, ampak verjame da bo šlo. In potem smo pičili. In je šlo brez problema. Prvi je prišponal na dno Erik. Potem še Emil. In takoj akcija tako, da ju je Maffi odpeljal najprej. Ni bilo druge.

Jama je res kičasta. Lepi prehodi, ogromne dvorane. Tudi jamske ‘literature’ se v njej najde kar nekaj. Naprimer, 35 letnico enega od obiskov jame smo falili za 0.015% (pet dni). Proti koncu smo našli še čudovita jezerca. Našemu Reharju jo pod nobenim pogojem ne priporočamo.

PS Ko smo prišli ven je Anita vprašala, če smo komu sporočili, da gremo v jamo. Itak, da cel JDDR ve kje smo, saj smo včeraj na sestanku brainstormali pred vsemi, da so nas imeli verjetno poln kufer , smo rekli.

Ko sva se drugi dan slišala z elprezidentejem me je takoj vprašal, če se tako hodi po jamah in da kje smo bili. Sem debelo pogledal. Oj majster, pa saj si ja slišal, da gremo v Martinsko jamo. Ja, je odvrnil, pa tudi da greste v Belo grižo in Miturškajo in Predjamo in še v deset drugih. A mislite da vas bomo iskali v vsaki luknji od Trnovskega gozda do Matarskega krasa?

Grega, Erik, Bojan, Anita, Emil, jaz

JAMARSKA ŠOLA 2022

Vsi, ki bi se radi naučili jamarske tehnike in si pridobili znanje za varno obiskovanje podzemlja, vabljeni na uvodni sestanek v petek 8.4.2022 v prostore JDDR (pod občino Ajdovščina).
V prihajajočih mesecih bomo obstoječi in novi jamarji ter jamarji pripravniki pod okriljem jamarskih inštruktorjev JDDR pridobili veliko teoretičnega in praktičnega znanja, ki je potrbeno za varno obiskovanje jam. Izobraževanje običajno v začetku poteka sprotno in po dogovoru na številnih preverjenih lokacijah na zunanjih stenah in balvanih, v neposredni bližini Ajdovščine.
Jamarska zveza Slovenije že junija 2022 organizira izpite za pridobitev omenjenih nazivov. Več informacij o izpitnih rokih ter gradivo za pripravo na izpite najdete na spodnji povezavi:
Za dodatna vprašanja smo vam člani JDDR vedno na voljo na Facebook strani ali email naslovu jddr@datapan.si
Jamarski klub Danilo Remškar Ajdovščina trenutno sestavlja barvna paleta članov vseh starosti tako, da je za aktivno udejstvovanje in dobro voljo vedno poskrbljeno! Ponašamo se z visokim številom jamarjev pripravnikov, jamarjev, inštruktorjev jamarstva, jamarskih reševalcev, in še kaj bi se našlo…
Vabljeni na uvodni sestanek, kjer nas lahko spoznate in povprašate, kar vam leži na duši.
“JDDR-jevci”

Obisk Huslove pečine, 12.3.2022 – poročilo Matjaž Pintar

Na priporočilo Claudiota v soboto zjutraj pičili za Orlek, dokler ni pri Xari počila cevčica od vode, potem malce postali in debelo gledali, na cilj prišli s polurno zamudo in z drugim avtom.
Odpešačili proti Huslovi pečini, da si ogledamo jamo in nova odkritja v njej. Se malce udarili z mulci kdo bo v ožini najprej kopal in ril naprej. Jasno, zmagala je mularija. Akcijo končali ob cca šestih. Anton se mi je zdel nekako zdolgočasen in (verjetno) tudi malce razočaran. Jebatga, videl je kaj pomeni velik procent jamarstva. Ležati v ozkem rovu in se probat preriti po cm najprej. Plus je bil sicer to, da je bila zemljina popolnoma suha, jama topla.
Glavni tega dne je bil Matej Husu, nadvse prijazen fant, jamar in domorodec iz Orleka, ki pozna teren in jame tam okoli kot svoj žep. Skupaj smo bili že v Sancinovi jami prejšnji teden vendar takrat ni bilo prilike za kakšen pogovor. Njega in kompanjone smo povabili tudi na naš teren.
Ko so se sence že začele daljšat je prišel pogledat pred jamo tudi Ludvik Husu, Matejev oče.
Grega, Erik, Matej, Anton, Emil in jaz

Obisk Sancinove jame (6.3.2022) – poročilo Matjaž Pintar

Prejšnji teden smo bili na povabilo Claudiota v Sancinovi jami pri Bazovici. Spet smo Pintarji prišli tazadnji (ma tri minute pred rokom!!), ker smo, kako bi to rekel, zapalamudili na parkiriščih in tistih ozkih ograjenih poteh pri Maestosu brez vsakršnih oznak. Da nismo edini, nam je zagotovila gospa v hišici, ma rampe nam tudi ni hotela odpreti. V lukno smo šli zadnji in zadnji tudi ven prišli. Tehnično gledano je pravzaprav to bil Claudio, ki je zaklenil prton. Čudovita in lahko bi komot rekli celo kičasta jama (v pozitivnem pomenu). Če bo šansa se vsekakor priporočamo za ponoven ogled.
P.S.: Sicer pa je Sancinova jama dvignila veliko prahu v našem zamejstvu in velja za imenitno odkritje. Reportažo o njej dobite v reviji National Geographic. In to ni majhna stvar. 
Imenuje se po častnem  članu našega jamarskega društva Stojanu Sancinu, velikemu jamarju, ki ga žal ni več med nami. Soodkritelj jame je Claudio Bratoš iz Boljunca, pravtako jamarska legenda z veliko začetnico in super možakar, ki je pred kratkim postal član našega jamarskega društva. Jamo je odkril in odkopal s kompanjonom Krausom iz Trsta. Jama ima četro največjo dvorano na Tržaškem krasu.

Claudio, Matej, Saša, Tina, Edi, trije Novomeščani, Anita, Emil in jaz

Predavanje v sklopu projekta “ZA KRAS”, četrtek 24.3.2022 ob 18h na JDDR

Vabljeni v četrtek, 24.3. ob 18h v prostore Jamarskega društva Danilo Remškar v Ajdovščini, kjer bomo priča nadvse zanimivemu predavanju.
Izvedeli bomo nekaj o bogastvu našega podzemlja, raznolikosti, ki jo tam lahko srečamo, njegovi edinstvenosti in možnih razlagah za nastanek “vroče točke” podzemne biotske pestrosti na dinarskem krasu. Da pa ne bo vse samo lepo in prav, se bomo pogovorili tudi o ogroženosti in varovanju kraškega podzmelja.
Predavala nam bosta univ. dipl. inž. geologije in visoka znanstvena svetnica Martina Stupar iz Zavoda RS za varstvo narave ter dr. Teo Delić, raziskovalec slepih postranic in podzemnih hroščev Dinarskega krasa, iz Oddelka za biologijo, Biotehniške fakultete, Univerze v Ljubljani.
Predavanje bo izvedeno v okviru projekta “ZA KRAS” (Zagotavljanje primerne rabe kraških travišč in ostenij za ohranjanje izbranih habitatnih tipov in vrst na območju Nature 2000 »Kras«).

Sobotna Predjamska akcija (12.3.2022)

Božotovo (JDDR) poročilo iz sobotne akcije v Predjami:
1. ekipa (Svete, Jernej R in Božo) smo šli plezat do okna v steni dvorane Norik sub. Svete je na hitro zlezel 10 m stopnjo. Okno se je nadaljevalo v meandrast ozek blaten rov. Nadaljevanje je možno s plezanjem v nove kamine. Mogoče smo čutili malo bolj svež zrak, prepiha pa ne. Med raziskovalno vnemo sem se zavlekel v poševen 0,5 m širok in 2 m dolg blaten rov. Noter je šlo ven pa ne. Z vsakim gibom sem se globlje pogrezal v blato. Že smo razmišljali o kontrapezi. Ne vem kolk časa sem se pajsal ven. Ma nekje med 10 in 20 min. Izmerili 60 m. rova. Zadevo za vsak slučaj pustili opremljeno. Volja je padla v minus in smo odpujasli ven. Ime rova: Limance.
2. ekipa (Edi in Lena) sta izmerila jamo do Plaže in končnih sifonov. V enem od kaminov sta zaznala prepih.
3. ekipa (Vasja, Gnezda, Aleš, Gašper) je plezala do okna v rovu med
Plažo in dvorano Klemen. Pridružila se jim je še 2. ekipa. Z različnimi plezalnimi in kavbojskimi tehnikami (metanje vrvi) so zlezli 10 m višje ter skozi nov kaminček prilezli v veliko dvorano 50 m širine in višine dolžine okrog 200 m. Distotu je pošla baterija zato je izmerjeno le do vhoda v dvorano. Na enem koncu dvorane je sifon, na drugem brezno z vodo, na tretjem so se ustavili nad stopnjo 30-40 m spodaj se vidi kanjon – struga s tekočo vodo. Imena še niso izbrali.
Okrog 21h so bili zunaj. Ekipa 1 jih je čakala v toplem avtu, saj od treh gostilen pred gradom nobena ne dela. Kriza v turizmu.
Načrti: čim prej v kanjon. Dodatno opremiti Inkvizitorja s skobami,
napeti cerado nad Jernejevim ojej. Razopermiti blatno Torto, s skobami opremiti par stopenj od dvorane Klemen do novih delov….
Sodelujoča društva Borovnica, Kranj, Temnica, Postojna, Wajdušna