Srečanje Primorsko-notranjskih jamarjev (11.-13.10.2024) – drugo obvestilo

Vabljeni na 18. Primorsko – notranjsko jamarsko srečanje, ki bo med 11. in 13. oktobrom 2024 na Farmancah, Nanos. Druženje se začne v petek ob 17h!

Na taboru bomo iskali nove vhode na območju Črnjavske doline in Trnovskega gozda, kopali dihalnike ter nadaljevali raziskovanja v že znanih jamah kot so Črnjavka, Kozje stene 4, Brezno pri Slapenskem Ravniku, Jama pri Suhem vrhu. Za vse interesente bomo organizirali tudi turistični obisk Miturškaje 2J. Večeri pa bodo namenjeni druženju ter zanimivim predavanjem. V soboto zvečer se obeta tudi tradicionalni speleotlon!

Organizatorji bomo poskrbeli za topel obrok v petek in soboto zvečer ter pijačo, za zajtrke in malice pa poskrbite sami. Spi se v lastnih šotorih v okolici lovske koče. Zaradi pričakovane večje udeležbe in omejenega prostora prosimo, da upoštevate usmerjevalne table za parkiranje.

Tiste, ki bi v času tabora želeli obiskati kakšno izmed jam oziroma se udeležiti kakšne izmed akcij prosimo, da ste v soboto oziroma nedeljo na zbornem mestu (pri lovski koči) ob 8. uri zjutraj.

Zaradi lažje organizacije prosimo, da najkasneje do 7. oktobra izpolnite prijavnico: https://forms.gle/ykVSq9j2pKyoxLgd6

Prijavnina znaša 20 € in jo poravnate z nakazilom na društven račun. Uporabite lahko QR kodo ali položnico, ki ju najdete v galeriji spodaj.

 

 

Lokacija tabora:

Lovska koča na Farmancah

N 45° 51.307′, E 014° 02.366′; https://maps.app.goo.gl/kk9wUC3JSeTWZHmk7

Dodatne informacije:

040-846-276 (Božo)

bogomir.remskar@guest.arnes.si

Lepo vabljeni!

 

 

 

Jama, ki ne vemo kako se kliče in jo je dobil Maffi enega sončnega lepega dne, ne da bi vanjo padel (31.8.2024)

V jamo se nismo odpravili ob sedmih zjutraj. Jokl je namreč večer prej, takoj po prihodu, ko sva z Anito že skoraj ujela temo na poti proti Skalarju, hitel razlagati o Zubravki (da mora tisto travo, ki jo vidiš notri in da tisti specifični okus najprej en bizon oscati, ki da ga v Evropi imenujemo zober), vodki in štorijah, ki jih je doživljal s Poljaki.

Pri degustaciji nisem sodeloval. Sem pa iskal prav za to jamo namenjen štrik, ki ga ni bilo nikjer. Ko sem vstopil v klet me je skoraj sezulo. Cela klet je bila vzorno pospravljena in pometena. Le štrika in fiksov, ki smo jih butnili dva tedna prej na polico ni bilo dobiti. Stvar se je na koncu srečno končala

V jamo smo se odpravili optimistični in otovorjeni. Proti dol smo par starih stvari preopremili, par pokritizirali in jih pustili za pozneje ter pametovali. Ugotovili smo, da brezna in dvorane nimajo imen in, da bomo danes to popravili.

Zadnjič nam je štrika zmanjkalo na 197m in začeli smo prav tam. Zakadili smo se k črnini, ki se je poševno dol med bloki začela z vhodom skozi res ozek meander. Kar nekaj časa smo zapravili, da ugotovimo kje je prehod najširši. Kamen je letel mučo in Jokl se je okorajžil in predlagal ime Moja Mojca (najprej je mutil nekaj v smislu moja mici, a sva ga z Anito takoj nasrala, da se je v hipu predal). Prepih je bil hinavsko močan in hitro sem opazil sicer neverbalen očitek naj pohitim z vrtanjem, ker da zebe.

Spajsal sem se skozi in v globini začel šteti luknje. Nisem se mogel odločiti kam. Zanihal sem na en balkon in počakal druga dva. Anita je kot zadnja zanihala še v eno luknjo in vrgla kamen, ki se je globoko odkotalil. Vseeno smo se odločili, da gremo naravnost dol. In je šlo. Le vedno ožje je postajalo. Jokl je v kotu majhne dvoranice dobil nadaljevanje in je spet šlo. Do Reharjevih ploščic (tako ravna kamnita tla imajo le peroni v Postonjski jami), kjer smo naleteli na 10-30cm močno zakarfijolano poko-meanderček po katerem je cca meter pod nami odtekal potoček. Te poke je videti dobrih šest metrov. Jokl je rekel f*** in po frisih nam je bilo videti, da smo razočarani. Reharjeve ploščice so na cca 320m. Anita se je spajsala v pritočni meander in zagledala en kamin, ki pa verjetno pride iz zgornjih dvoran.

Jama je mrzla in prepih je povsod močan, tudi v Reharjevih ploščicah. Krušljivost je skoraj nična. Blata ni, le bela siga.

Sklenili smo da moramo drugič preveriti Anitin nihaj in ugotoviti kam pada kamen.

Poročilo spisal Matjaž Pintar

Jamarili so: Matjaž in Anita Pintar, Jokl; zunanja ekipa Mojca, Lena, Neca

Srečanje Primorsko-Notranjskih jamarjev (11.-13.10.2024) – prvo obvestilo

Spoštovani ljubitelji jamarstva!

Organizatorji, Jamarsko društvo Danilo Remškar Ajdovščina vas obveščamo, da bo letošnje srečanje Primorsko-Notranjskih jamarjev potekalo med 11. in 13. oktobrom 2024.

Štab srečanja bo v lovski koči na Farmancah pri Podkraju (na Nanosu).

Natančna navodila (odprtje prijav, prijavnina, spanje, hrana in pijača, aktivnosti in program srečanja) bomo objavili v kratkem. Spremljajte jamarsko listo in JDDR spletno ter Facebook stran.

Kdor nas na družabni platformi še nima med prijatelji, naj to stori tukaj: https://www.facebook.com/JDDRAjd/

 

Tabor na Kaninu 2024

V začetku avgusta se je zgodil že tradicionalni tabor JZS na Kaninu. Letos se je začel v stilu praktičnega usposabljanja za najzahtevnejše logistične podvige. Licence nam sicer nihče ni zares podelil, smo se pa kljub temu precej izkazali. Nekateri že tradicionalni udeleženci tabora so tik pred začetkom iskali možnosti nakupa takšnih in drugačnih plovil, ki bi bila polno naložena sposobna priti do C-postaje ustavljene kaninske gondole. Slednje jim je precej dobro uspelo! Glavnina ekipe tokratnega tabora je  torej v petek s terenci pripeljala material nad C-postajo (Stanek, Kastelic in DZRJL), drugi del ekipe pa dan kasneje (Rehar). Naslednji korak tega »master plana« je bila misija spraviti krompir, jamarsko opremo in precej zajetne nahrbtnike od C-postaje do tovorne žičnice koče Petra Skalarja. No, tudi to nam je s skupnimi močmi nekako uspelo. Našo logistiko in usluge so koristili tudi člani DZRJL ter poljski jamarji iz Krakowa.

Tokratni tabor je ekipa Pintar (Anita, Matjaž, Emil) in Maffi (Grega, Erik) začela že zadnji vikend v juliju. Ali je razlog za to velika raziskovalna vnema ali šum v komunikaciji pri določanju datumov, še raziskujemo. Znanost še ni rekla zadnje besede! Vsekakor pa je bila avnatgarda zelo uspešna, saj je na območju med kočo Petra Skalarja in Presestreljeniškim oknom našla veliko novih oz. starih vhodov. Prav eden izmed novo-starih se je izkazal za »jack pot«! Vhodno brezno, globine 40 m, je bilo navrtano s svedrovci. Jama se je med podornimi bloki nadaljevala še približno 50-60 m (Maffiji in Pintarji), na dnu pa so našli ostanke karbida. Zanimivo je, da lega nobene od registriranih jam v bližini ne ustreza. Najbližje so jame O 100, O 87, O 98 in O 96. Slednje so raziskali Rakovčani in Tolminci. Nagibamo se torej k toriji, da je brezno raziskovala tuja ekipa. V tretji akciji smo se (Yana, Beno, Božo) skozi prekopan prehod (prekopali so ga že prvopristopniki) spustili v meander in naprej do globine okoli 150 m (do tu so prišli že predhodniki). Meander naprej je bil zasut. 10 m višje smo videli okno, ki je obetalo velike dimenzije, čutiti pa je bilo močan prepih. Na naslednji akciji se je splezalo do okna (Edi). Od tu se je jama nadaljevala z breznom in nato širokim meandrom. Brezno smo na tej akciji tudi izmerili (Erika, Maja, Edi), na zadnji akciji (10.8.) pa smo preko stopnjastih brezen prišli do globine preko 200 m. Nadaljevanj je več. Jama se nadaljuje v obliki meandrov in brezen solidnih dimenzij. Na zadnji akciji je del ekipe tudi preopremil vhodno brezno (Anita, Matjaž, Mrki, Robi, Yana, Božo).

Poleg akcij v novi-stari misteriozni jami se je delalo tudi v Vstali Primorski, kjer smo v kraku Pristopna izjava v dveh akcijah znova dosegli globino -480 m ter dolgo in zelo pihajočo ožino (1. akcija: Pierre, Beno, Božo; 2. akcija: Rehar, Erika, Edi, Jerica, Volodymyr). V naslednji akciji smo se lotili raje ožine na dnu brezna Skozi jame do zvezd. Na žalost nismo prišli skozi (3. akcija: Rehar, Volodymyr, Aljoša). V četrtem spustu v VP je ekipa zaradi psihofizičnega stanja udeležencev spremenila načrt in le preopremila vhodno brezno (4. akcija: Petra P., Mrki, Yana, Beno, Božo).

Koprčani (Aljoša, Ervin, Vasja, David) so vztrajno širili Čomeander. Vidi se naprej, piha močno, ožina se širi in rahlo spušča.

Ukrajinski jamarji so se ob naši pomoči odpravili v Skalarja. Namen je bil fotografirati enega večjih šahtov (ekipa: Ihor, Klim, Rok, Maja, Jerica, Žan).

V Huevosu smo imeli dve akciji. Prva je bila logistična. Iz bivaka na globini -500 m se je prineslo spalne vreče (1. akcija: Stanek, Tobija, Beno, Sophie in Petra), v drugi akciji smo šli do dna (2. akcija: Erika, Edi, Beno, Božo). Splezali smo do okna nad dnom Kamnitega Kladiva (Edi, Erika). Vrha nismo dosegli, a zadeva se oži in nima prepiha, zato smo plezanje opustili. Še enkrat smo pregledali podor na dnu (Božo, Beno), kjer prav tako nismo našli nadaljevanja. Iz Kamnitega kladiva, z dna in vrha Vodke smo odnesli vrvi in kovačijo. Vrv smo pustili na vhodu v Maffijevo okno (v Čuku). Del kovačije smo pustili na bivaku, kjer smo tudi prespali. Naslednji dan smo odnesli iz jame smeti, višek vrvi iz Suhadolnika pa smo odnesli na vhod v Vročo noč. V Huevosu smo na več mestih opazili vrv, ki je proti dnu raztežaja bila vedno debelejša, ter po občutku precej ločena od jedra. Naš svetovalec za tehnične zadeve pravi, da kljub nenavadnemu izgledu še vedno držijo. Takšna vrv je najbolj opazna v breznu nad bivakom. Predlagamo zamenjavo. Med bivanjem na bivaku smo uspeli porabiti tudi zadnjo kapljico elliksirja za spanje. Kdo je glavni krivec za to, disciplinska komisija še ugotavlja. Osumljenci pa so Erika, Edi, Beno in Božo. Ekipa v jami se je sicer tudi kulturno udejstvovala. Med žimarjenjem po neskončno velikem Čuku se je namreč kar sama od sebe zgodila pesnitev. No, ni ravno Sonetni venec, za kašen haiku pa se z lahkoto kvalificira. Nekje iz dna duše se je zaslišalo…

»Čuk nas je nategnil,

tra-la-la.

štrik se je pa vleku

do neba.«

Na bivaku JZS je letos delovala ekipa Mršek in Žan, ki sta delala v BorKan9. Na bivak pa smo sicer nesli tudi plinsko jeklenko, da naših prijateljev iz Ljubljane pozimi ne bo zeblo. Zamenjali smo tudi tesnilo od vrat in pred vhodom popravili pod (Yana, Mršek, Žan, Božo). Iz WC brezna smo odnesli cisterno z vodo, ter jo za bivakom fiksirali na staro mesto (Stanek, Edi). Kako se je cisterna znašla v WC breznu, 50 m daleč in 10 m višje, še vedno ni razjasnjeno. Teorij je skoraj toliko kot tistih o primeru JFK!

V kleti KPS so tudi letos potekala kopaška dela, kjer so vztrajno delali praktično vsi za delo sposobni (Aljoša, Stopar, Jernej, Denis, Edi, Beno, Toni, Rehar).  Na trenutke smo imeli občutek, da se ljudje za štemarco prav grebejo. V najboljših dneh je štemarca začela šiht že ob 6.45. To dejstvo je precej pripomoglo k učinkovitosti celotne ekipe. Udarno kladivo je posodil Vasja, za kar se mu sicer iz srca zahvaljujemo, kljub vsemu pa je morda primer zrel za disciplinsko komisijo. Iz ostankov lesa smo izdelali tudi nov regal za opremo v kleti (Beno, Božo). V predhodnici tabora pa so Koprčani naredili sarkofag za akumulatorje fotovoltaike (Vasja, Humar).

Letos v koči Petra Skalarja nismo bili sami. V njej smo gostili tudi večjo skupino Poljakov iz jamarskega kluba iz Krakowa. Poljski jamarji so obljubili svoje poročilo v reviji Jamar, na kratko pa vseeno predstavimo njihovo delo. Raziskovali so v Breznu pod Poljskim bivakom (vhod ob starem Skalarju), v katerem upajo na preboj v Malo Boko. Pregledali so okna na -600 m, kjer so prišli v stare dele. Na -900 m so prečili jezero, s stropom 10 cm nad gladino, za tem pa je kaskadni slap. Dela tu letos poleti niso nadaljevali zaradi nevarnosti vdora vode. Na Škednju so našli obetavno pihajoče brezno. Kaj so delali v drugem tednu tabora pa boste prebrali v Jamarju.

Še par besed o tem, kako so Poljaki letos sploh »pristali« v koči. Že lani od Občine Bovec niso dobili dovoljenja za taborjenje v bližini starega Skalarja, zato smo jim takrat ponudili bivak JZS. Ponudbo so sprejeli, letos spomladi pa so nas prosili, če bi lahko imeli tabor raje v koči. Dostop do njihove jame je bližji, hkrati pa je za ekipo 18 ljudi koča veliko boljša opcija. Skrbniki koče so se s tem strinjali. Malo nas je vseeno skrbelo, kako bomo skupaj kuhali in spali. A strah je bil odveč. V času tabora smo se skupaj našli pod sloganom »Cavers are used to shit!«, kar pa seveda ni imelo nič opraviti z dejanskim stanjem v kuhinji, ki se je vsaj dvakrat na dan dostojno bleščala od čistoče. Izkazali so se kot organizirana in disciplinirana ekipa. Postelj je bilo za vse dovolj. Tudi v kuhinji so štirje plinski gorilci in še štedilnik, tako da smo brez težav kuhali oboji.

Kot že tradicionalno, so se v koči Petra Skalarja tudi letos dogajali kulinarični presežki. Kuhali smo boršč, pasulj, joto, pašto, krompir v vseh oblikah… Ideja za naslednje leto pa je tudi jabolčni štrudl in obujanje tradicionalnega »palačinka partyja«! Žakelj krompirja je letos predstavljal eno bolj družabnih točk v koči. Kjer je bil žakelj, tam smo bili praviloma tudi vsi tisti, ki smo bili tisti trenutek nad zemljo. Za večerni pomfri iz pečice smo bili krompir pripravljeni lupit tudi več ur, brez prestanka!

Kot največji problem so se izkazale smeti. S tremi plastičnimi sodi, kjer bi bilo v dveh jezikih zapisano embalaža, papir, steklo, ter z enakimi napisi na velikih plastičnih vrečah v kleti, bi zadevo vsaj deloma rešili. Vsekakor pa je potrebno urediti helikopterski odvoz smeti v dolino. V prihodnje je potrebno zmanjšati tudi količino pločevink, plastenk in konzerv.

Cisterne za vodo so bile na pol prazne, zato smo z vodo kmalu začeli varčevati. Nekaj neviht in ploh stanja ni bistveno izboljšalo, zato so Poljaki iz nekaj lesenih desk na strehi nad žlebom naredili gredo, nad katero so s človeško verigo iz brezna blizu WC-ja vsak dan natovorili sneg. Zadeva je dala pol litra vode na minuto, kar je zadostovalo tudi za tuširanje na tiste bolj praznične dni.

V času tabora je v koči Petra Skalarja gostovalo kar nekaj slovenskih, belgijskih, poljskih in ukrajinskih jamarjev, ter četica nizozemskih srednješolcev, ki je s koče Gilberti preko via ferrate na Visoki Kanin prestrašena in utrujena pritavala do naše koče. Sicer pa se je tabora udeležilo nekaj novih mladih obetavnih jamarjev. Kot vsako leto je nekaj ljudi obljubilo udeležbo in nato odpovedalo. Zagotovo se pozna, da žičnica ne dela in je dostop dolgotrajnejši, zato je bilo manj eno- oz. dvo-dnevnih obiskovalcev. Vreme nam je bilo dokaj naklonjeno, zato lahko izvedli kar nekaj akcij v podzemlju.

Za naslednje leto pa načrtujemo nabavo kitare! Človek namreč ne živi samo od kruha in jam, ampak tudi od muzike in dobrega vzdušja. Slednjega nam tudi na tokratnem taboru zagotovo ni primanjkovalo.

V času tabora smo pozabili pisati jamarski dnevnik. Verjetno zaradi utrujenosti ob številnih takšnih in drugačnih akcijah. Morda pa je vsega kriva štemarca. Tudi ta primer še raziskujemo. Naslednje leto bomo tako za vsak dan določili po enega dnevničarja. Takšni tabori so namreč…vsaj nekje za zabeležit, kljub temu, da jih ne bomo zlahka pozabili!

Zapisala Erika in Božo

Avtorji fotografij: Erika, Rehar, Yana in Beno

 

Društva ki so delovala na taboru:

JDDR Ajdovščina (Bogomir Remškar, Robert Rehar, Matjaž Pintar, Anita Pintar, Emil Pintar, Grega Maffi, Erik Maffi, Anton Košuta, Žan Žgavc, Edi Benko, Erika Kozamernik*)

JD Dimnice Koper (Aleš Humar, Vasja Vadnov, Ervin Martinčič, Jure Tominec, David Piščanec, Samo Morel, Zdenka Marčič, Jernej Potokar (njegov kolega Denis – ni član), Žan Drobež, Mitja Mršek, Robert Grilc – Čevap, Aljoša Vidmar, Rok Stopar)

JD Karnium Kranj (Maja Lokar, Benedikt Praznik – Beno, Bojan Stanek, Petra Zaletel, Tomaž Kastelic)

JK Železničar* (Jure Merčun – Mrki, Petra Pavšič, Yana Bilynets)

JD Krka (Robi Maren)

JD Podlasica Toploščica (Jerica Koren)

Poljaki (18 članov jamarskega kluba iz Krakowa in drugih klubov.)

Ukrajinci (Volodymyr Levashov, Oleg Klimchuk, Ihor Trotsyuk)

Belgijci (Pierre Meynaert, Sophie Deboucq, Felix Meynaert)

Kanin 2024 – vabilo

Kljub temu, da je gondola še vedno ustavljena in si gospa inšpektorica še ni premislila, poletni jamarski tabor na Kaninu tudi letos BO. Zgodil se bo v času med 2.8. 2024– 11.8.2024. V primeru izjemno slabe vremenske napovedi bo termin zamaknjen na en teden kasneje.

Spanje bo organizirano v Domu Petra Skalarja, kjer bomo izkoristili tudi vse udobje hišne kuhinje. Opcija pa je tudi bivak JZS. V koči bomo gostili tudi jamarje iz Krakowa (ekipa BC4 oz BC10…).
Kje je najlažji dostop? Za bivak čez Gozdec, za kočo pa ne znam svetovati. Gozdec cca. 4 ure? Italija? Po smučišču? Kdo bi vedel.

Kaj pa bomo na JDDR Ajdovščina delali?
⎯ Huevos (na -1016 in -450 m),
⎯ Vstala Primorska (na -400 in -480 m)
+ iskanje novih vhodov, kopanje starih grehov ter druge aktivnosti v zvezi z vzdrževanjem in obnovo koče.

Zaradi lažje organizacije spanja in hrane svojo udeležbo (kdaj pridete in kje bi spali) sporočite na spodnji mejl ali v privat sporočilo najkasneje do jutri, 26.6.2024.

Upamo, ne obljubljamo, tudi na kakšen helikopterski polet. Tisti, ki bi kakšen kos opreme peljali z zračnim plovilom sporočite.

Kontakt: bogomir.remskar@guest.arnes.si

Vabljeni v čim večjem številu za čim daljši čas.

Jame nas čakajo!

Poročilo iz Kozjih sten, 11.5.2024

Jamo Kozje stene 4, ki jo je naše društvo v kataster prijavilo že leta 2001, je šel Bogomir Remškar-Božo ponovno pregledati aprila. V dvorani pod podorom je našel obetavni meander, ki so ga leta 2001 spregledali. Skozi meander je prišel do 15meterskega brezna.

Na naslednji akciji 11.05.2024 sva se mu pridružila še Toni Košuta in jaz. Zaradi relija smo morali iti čez Col. Z mentaliteto bomo že našli gozdno cesto med Colom in Predmejo smo se zapeljali na makadamsko pot. Po 30minutah vožnje smo prišli do odseka kjer je bila cesta preslaba za nadaljevanje poti. Zato smo se obrnili in zapeljali preko Podkraja, kar nam je vzelo veliko več časa kot smo prvotno načrtovali. Ko smo končno le prišli do jame je šel Božo opremiti brezno, jaz in Toni pa sva jamo izmerila do pritrdišča nad breznom (globina:31m, dolžina: 61m). V breznu je 3metre nad dnom obetavno okno, do katerega nismo splezali, ker smo z seboj imeli prazno baterijo za vrtalnik. Pri vračanju v dolino smo na Predmeji pogledali konec relija in z Nejcem spili pivo.

Tretja akcija je bila nekoliko krajša na njej smo sodelovali Božo, Miha Širca, Boris Macarol, Darko Lapanje in jaz. Zbor na Predmeji je bil ob zgodnji 8 zjutraj kar za tako akcijo ni značilno. Ob 8.45 smo bili pri jami. Jaz in Miha sva šla pretolčti meander, da se bo skozi njega dalo priti tudi z opremo.  Darko in Boris sta pod nadzorom Božota opremila in izmerila brezno, ki se nahaja pri vhodu v podor. Brezno je globoko 8m in nima nadaljevanja. Nato so se nama pridružili pri kopanju. Akcijo smo zaključili okrog 12ih. Božo je odhitel v dolino ostali smo šli na Predmejo na pivo.

 

Avtor: Patrik Gleščič

Foto: Patrik Gleščič, Miha Širca

Ženski obisk Brezna pri Leški planini na Jelovici, 14.4.2024

Na nič hudega sluteče nedeljsko jutro, smo se na pobudo predsednice DZRJ Kranj odločile obiskati perspektivno in nadvse zanimivo jamo Brezno pri Leški planini na oddaljeni Jelovici. Poudarek na oddaljeni, saj se iz Ajdovščine do Jelovice voziš celo večnost. Vmes moraš skoraj trikrat natankati gorivo, tako je dolga pot do tam…

No skratka, po poti smo se v avto nabasale Astrid, Lana in Erika, s sabo pa smo imele za 15 ljudi prtljage, za 3 tedne kampiranja. Ker človek nikoli ni preveč pripravljen pač. V Logatcu smo si zaželele še nekaj rogljičev in slanikov enakega okusa, zato smo zavile še do pekarne Ekremema oziroma Ekremissima, ali nekaj podobnega. Kupljeno smo pozobale do Jelovice (tako dolgo smo se vozile).

Na Jelovici pa milina – ptički, smreke, še gole bukve… cel pornič skratka. Brez kave se jamarjenja ne gremo, zato smo si jo najprej skuhale, spet prigriznile in se počasi odpravile do vhoda v jamo. Svež zrak Jelovice nas je prelevil v krohotajočo se žensko ekipo, ki je hitreje zbijala šale kot fikse. Čeprav moram priznati, da je bil naš čas zelo dober! Sicer pa smo se šle zabavati, preučevati speleogenezo in sedimente jame, in ne tekmovati. Brezna so bila lepo opremljena, čista in predvsem impozantna! Pred 30 m breznom smo skoraj zgazile edinega netopirja v Leški, ki se je odločil kampirati skoraj pod štantom – ta pa je korajžen! Zadnje brezno pa ti vzame dih, saj se po nekaj metrov žemarjenja ob steni odpre v ogromno dvorano, kjer ni videti ne dna, ne sten, ne stropa… sledi še 30 m bingljanja na totalno elastičnem štriku, ki kar s težavo sploščaten škripajoče drsi skozi desonder. Kljub mirnemu vzdušju v zadnjemu šahtu tega ni videti konca, in že se sprašujemo kako zaboga bomo prišle od tu ven. Katera me nese v prasici?

Seveda je sledila malica na ogromnem bloku podrtega stropa, s toplim čajem in krajšim počitkom. Za tem pa pregledovanje 20 m visokih kupov sedimentov, ki kar kličejo po dodatnih analizah. Kako? Od kje? Zakaj? Kdaj? Navdušenju ni bilo videti konca. Po pregledovanju glavnega rova jame smo se čisto resne odločile, da je čas za odhod. Erika je šla prva, kot srnica je zdrvela po štriku navzgor. Sicer pa kdo jo je zares videl v tej temi?

Relativno hitro smo odžemarile ven iz jame, vmes naredile fotošuting, se smejale blatu na Laninem nosu in skoraj ubile netopirja. Vseeno mislimo, da je preživel. Ni pa nujno. No, nasmejane in nadvse dobre volje smo prisopihale iz jame v skoraj poletno vročino, čemur je ponovno sledil fotošuting in dolgo pričakovano kuhanje parmezana s pašto! Ko smo se napojile in spočile smo raziskale še sosednje konte in se prijetno utrujene v poznih večernih urah vrnile domov.

Leška jama je čudovita šolska jama – predlagamo obisk!

Več pa – v fotoarhivu.

Astrid, Erika in Lana.

Delavnica prve pomoči, 23.2.2024

Ker se bližajo jamarski izpiti pa predvsem, ker nesreča nikoli ne počiva, smo v petek, 23.2.2024 na JDDR gostili Samota Milaniča, pridruženega člana ekipe in zdravstvenega delavca, ki nam je prikazal tehniko prve pomoči ter nas naučil, kako postopati ob jamarski nesreči.

Hvala Samo, da si si vzel čas in nas prišel pogledat v prostore JDDR.

Utrinke delavnice si lahko ogledate v priloženih fotografijah.

Bliža se jamarska šola JDDR – marec 2024!

Dragi ljubitelji jamarstva! Jamarsko društvo Danilo Remškar Ajdovščina bo v mesecu marcu organiziralo jamarsko šolo oziroma izobraževanje, kjer se lahko nadebudni bodoči jamarji izurijo v jamarski tehniki, upravljanjem s žemarjem, plazenju po blatnih prostorih, in še, in še. Kogar zanima društveno izobraževanje vabljen, da se nam čimprej oglasi v privat sporočilo, ali na email naslov: jddr@kurlingtim.si. Več informacij sledi v prihodnjem tednu! Se vidimo!

 

Srnica

Po dolgem času konkretna akcija v Srnici. Sicer povem kar na začetku da nismo prišli prow skozi oz. tako kot smo mislili, da bomo. Močno pihajoča luknja se vidi naprej, ima premer cca dobrih 15cm, obrne desno in malo navzdol, naprej pa ni videl niti Maffi junior, niti Žirovc Praznik, ki ga je Jokl zvezal za nogi in ga z glavo navzdol porinil v špranjo. Roli, jaz in Erik smo šli eno etažo nižje in poskušali prebit drugi prehod, ki pa se je izkazal za preozek oz. smo se po uspešnem širjenju odločili za gornjega.

Read More