Igrajmo se za varnost (2.6.2023) in Žemarjenje na Kokrški most (3.6.2023)

V petek 2.6.2023 je društvo JDDR Ajdovščina sodelovalo na prireditvi Igrajmo se za varnost. Dogodek je otrokom predstavil različne enote sistema zaščite in reševanja, sodelovali so Jamarska reševalna služba, gasilci, gorski reševalci, policija, zdravstveni delavci s prvo pomočjo, in ostali.

Naša točka je bila tradicionalno najbolj oblegana. Zahvala gre vrhunsko delujoči žičnici na polento. Delovati je začela že ob 9h in je vlekla še ob 13.00, ko so ostale službe bile že na kosilu. OŠ Lokavec je izprosila voznika vatobusa da je počakal do fure zadnjega učenca.

Žičnico so poganjali Robert Rehar, Matjaž Pintar, Toni Košuta in v špar sistemu predsednik Božo. Igor Benko je poskrbel, da se žičnica ni pregrela.

V soboto 3.6.2023 sta Rehar in Blaž Mlečnik pod okriljem RC JRS Tolmin in v sodelovanju z GRC Ajdovščina pripravila prikaz reševanja zasutega s pomočjo blazin, klešč itd. Vaja je odprla veliko vprašanj in porodila mnogo idej. Udeležilo se je 15 reševalcev iz centrov Velenje, Kranj, Postojna, Sežana in Tolmin.

Istega dne sva se z Edijem Benkom udeležila tekme v žemarjenju na Kokrški most v Kranju. V ženski konkurenci je zmagala, skoraj naša, Jerica. Edi je zasedel odlično tretje mesto s časom 31 s za 34 m. Zmagal je Pokljukar, tretji na ajdovski tekmi. V kategoriji 50 plus sem zasedel nehvaležno 4 mesto. Čas sem z veseljem pozabil.

Tekmo je vrhunsko organiziral predsednik JD Karnium Kranj Vasja Zaman. Le kje se je tako dobro naučil presednikovanja?

Več o novičkah si lahko preberete tudi na slednjih straneh:

https://www.facebook.com/carnium

https://www.facebook.com/events/1286593255278312/

Zapisal: Bogomir Remškar (Božo)

Foto 2.6.2023: Andrej Kristan (Jokl)

Foto 3.6.2023: Facebook arhiv Jamarskega društva Carnium Kranj

Vrtec v jami (1.6.2023)

V skupini Pikapolonice vrtca Budanje (starost 3-6-let) smo letos spoznali malce bolj zanimivo vrsto športa. Obiskali smo pravo jamo.

V okviru projekta Turizem in vrtec, ki ga organizira Turistična zveza Slovenije na temo Športna doživetja bogatijo mladinski turizem, smo odkrivali jamarstvo. Z otroki smo spoznali značilnosti jam, življenje v jamah ter pomen ohranjanja čiste podtalnice, naše pitne vode. Naučili smo se kako mora biti opremljen jamar in kakšno znanje mora imeti za varno gibanje po jami. Vadili smo plazenje pod malimi stoli, kartonskimi tuneli, po trebuhu in komolcih. Jamar Mitja Benčina je izdelal poseben lesen jamarski poligon, po katerem smo se tudi sami dva tedna preizkušali, vadili jamarsko gibanje. Z vsem tem znanjem smo se 1. 6. 2023 skupaj s starši odpravili v neturistično Vipavsko jamo. Povabili smo tudi skupino Činele (4-6 let) iz vrtca Vrhpolje. Jamo so nam razkazali jamarji iz Jamarskega društva Danilo Remškar Ajdovščina (JDDR), ki so tudi člani Reševalnega centra Tolmin Jamarske reševalne službe Slovenije. Približno 240 m umetno izkopanega rova nas vodi direktno do velike dvorane z naravnim jezerom. Potapljači so se v preteklosti spustili do 44 m globine. Rov so kopali leta 1910 misleč, da bodo izkopali živosrebrno rudo. Umetni rov se na desni strani jezera nadaljuje še približno 150 m, tik pred koncem rova pa je odcep, ki vodi v naravne dele jame. Otroci so pokazali izredno zanimanje za nadaljnje jamarsko udejstvovanje. Jamar Nejc Velikonja je izdelal posebno presenečenje za vsakega otroka – obesek s človeško ribico.

Razšli smo se polni lepih vtisov in hvaležni za novo izkušnjo.

Zapisala: Anita Pintar

Foto gradivo: Anita Pintar, Blaž Mlečnik, Tina Černigoj, Katarina Čermelj

Mlinotest 2023 – 43 m – 51 sekund

V sklopu praznovanja 60 letnice GRC Ajdovščina smo gasilci in jamarji organizirali tekmovanje v
žemarjenju na Mlinotestov silos.
Gasilci, jamarji, gorski reševalci, vojaki, policisti, delavci na višini, arboristi (urejevalci drevesnih
krošenj) za premagovanje vertikal uporabljamo vrvno tehniko. Spuščamo se s pomočjo vrvne zavore.
Tu večino dela opravi težnost in zato je spuščanje nenaporno. Po vrvi se vzpenjamo s pomočjo
prižem. Zato to tehniko imenujemo žemarjenje. Pri tem težnost premagujemo s silo mišic. To je tisti
bolj naporen del vrvne tehnike. Pri spuščanju in žemarjenju je plezalec vedno vpet v vrv in je zato
varen pred padcem. Tekma je bila istočasno vaja, kondicijski trening in druženje različnih služb
zaščite in reševanja.

Read More

Putickova nagrada za najboljšo jamarsko raziskavo v letu 2022

Kot je že običaj, smo jo tudi letos “zakuhali” s prijavo raziskav za Putickovo nagrado… tokrat kar z dvema prijavama!

V konzorciju smo skupaj z JK  Borovnica in DZRJLČ Postojna prijavili raziskave v Predjamskem sistemu, poleg tega pa v samostojnem prijavnem obrazcu oddali opis in kandidaturo raziskav iz Kanina – za raziskave v Vstali primorski.

Komisija (kateri se lepo zahvaljujemo) je zmago pripisala raziskavam v Predjami!

“JDDR Ajdovščina je skupaj z JK Borovnica in DZRJ Luka Čeč Postojna tako dobila Putickovo nagrado za največji jamarski dosežek v letu 2022 – za raziskovanje v Predjami. V zadnjih treh letih kar sodelujemo pri delu v Predjami smo jamo podaljšali za 5 km, v letu 2022 pa več kot 800 m novih rovov. Sedaj je dolga preko 19 km. Poleg članov zgoraj omenjenih društev je v jami delalo veliko jamarjev iz drugih društev. Dosežek je vsekakor lep primer, da sodelovanje prinaša nova kilometre. V jami smo postavili dva bivaka, ki ju uporabljamo pri večdnevnih akcijah. Jami daje svojevrsten značaj blato, ki se v različnih viskoznostih in lepljivostih nalepi na prav vsak del telesa oz. opreme. Po svoje je prva zanimivo kako prav blato odbije marsikaterega jamarja od del v tej jami.”, pravi predsednik Božo.

Najlepša hvala Društvu za raziskovanje jam Ljubljana in vsem ostalim, ki vsako leto pripomorete k temu, da se na ta dan lahko skupaj podružimo v jamarskih krogih in včasih (bolj pogosto kot poredko) prejmemo tudi to prestižno nagrado.

Vaš JDDR

Najvišje ležeče brezno (1440 m n.m.v. !) na Trnovskem gozdu – 28.3.2023

Včeraj, 28.3. sva šla z Božotam raziskat brezno pod vrhom Malega Golaka. Brezno sem našel s skeniranjem lidar podatkov v programu FugroVewer.

Že nekaj dni nazaj sem šel pogledat vhod, tokrat pa sva imela s seboj tudi opremo za spust v brezno. Zadevo sva raziskala. Gre za 13m globoko vhodno brezno. Na dnu nekega resnega nadaljevanja na žalost ni in je zasuto. Mogoče bi bilo za obiskat še poleti in preverit prepih, malo pokopat…

Na GPSu sem imel v bližini označenih še nakaj “sumljivih” točk, zato sva se odločila, da akcijo podaljšava še s terenskimi raziskavami. Lokacije točk sva pregledala, jam na tistih lokacijah ni bilo.
Ker sva se spustila že kar globoko v severno pobočje Golaka sva odšla vse do dna vrtače in jo pregledala. Našla sva šprajno, Božo se je stlačil skoznjo, jaz sem predebel. Zadeva bo za registrirat,
mogoče plezat kamin???

Skratka, bilo je eno čudovito preživeto popoldne. Območje za Golaki je neokrnjena čisto prava divjina. Hodiš po zelo razgibanem terenu, iščeš jame, občuduješ kristalno čist pogled na Julijce, debatiraš… in najlepše je, da te med “blodenjem” po tej Đungli ne zmoti in zavede nobena vlaka, saj jih tam ni. Naj tako tudi ostane!

Jamarila in raziskovala Božo in Nejc.

Poročilo je zapisal Nejc Velikonja.

Sancin gre

Včeraj sva z Edijem šla v Sancina. Na prvi polici v Abrareharamu na
globini okrog 150m je vhod v glooobok šaht. Vhod je potreben rahle
obdelave. Zato nisva šla noter.

Nadljevala sva v oknu 30 m nad dnom. Tam smo že na prejšnji akciji
dobili nadaljevanje. Ozko brezno v prelomu se malo razširi in spusti
okrog 40 m. Gre mimo “starega dna” (304m).

Brezno sva poimenovala Atina. Saj sva se ves čas zabavala s ploščicami,
ki so bile napačno nameščene na fixe. Le kdo jih  tako namestil? To je
nagradno vprašanje.

Dno Atine je podorna zadeva. Z leve in desne prideta dva šahta. Med
bloki sva se spustila še okrog 10 m. Sancin se nadaljuje z ožino (ena
akcija) zadaj se vidi 5 m nekaj podobno meandru, lahko pa da je še vedno
podor. Prepiha ni.

Vse sva izmerila in tudi malo filmala.

Jamarila Edi Benko in Božo R

Vabljeni k ogledu filmskega gradiva posnetega na akciji.
V glavnih vlogah: Božo Remškar in Edi Benko.
Montaža in režija: Claudio Bratos.

Odgovor na nagradno vprašanje:

Daljši posnetek akcije:

 

Labodnica 26.2.2023 in Emilov najgloblji spust

V nedeljo, 26.2.2023 smo se Pintarji odzvali povabilu Claudiota, da se pridružimo Novomeščanskim jamarjem pri ogledu jame Labodnica (Grotta di Trebiciano), ob slovensko – italijanski meji. Tokrat smo se ure zares držali, celo pred ostalimi se nam je uspelo tam pojavili (naj omenim, da so Novomeščani morali le kakšen km več prevoziti in se snežnim zaplatam izogniti 🙂

Pričakal nas je Ludvik Husu in Claudio, ki sta nam povedala nekaj zanimivosti o jami ter nas pospremila do vhoda. Jama je bila odkrita leta 1841, leži na 341 m nadmorske višine. V preteklosti so tu želeli urediti vodovod za Trst, a je projekt propadel.

Vhod v jamo je v zidani hišici. Najprej so se v globino podali člani JKNM, zatem pa še mi trije. Ludvik in Claudio sta se odpravila iskat nove pihalnike (kljub ledenemu mrazu) – pravita, da je veter ta pravi. Jama se začne na lestvici, nadaljuje po lestvici, kmalu majcena dvoranica, potem pa zopet z lestvice na lestvico in z lestvice na lestvico … Zgleda res neskončno…

Ampak Emilu je šlo odlično (čeprav je imel prevelike škornje, rokavice in varovalno žico na ne-njegovi strani). Končno smo prišli v ogromno dvorano, nasuto z mivko in balvani. Kot na plaži. Z Emilom sva se podala po označeni potki do vode – reke Reke, ki leži na 12m nadmorske višine. To je Emilov osebni globinski rekord (-329 m). Nazaj gor je šlo veliko lažje in hitreje. Res zanimiva izkušnja.

Claudio, še enkrat hvala!

Poročilo pripravila: Anita Pintar

Škamperletova jama 7.1.2023

SAM NAJ KDO REČE, DA JE TA JAMA OZKA
kej, če je Juh “pršu” skozi lahko vsakdo! Ma je treba priznat, da se je moral fejst potruditi in da mu je jamarska pomoč “od spodaj” s strani Matjaža več kot prav prišla.
Zbor je bil ob 9:45, pred gasilskim domom v Sežani (Juh je bil točen). Ob 10 in še nekaj so prišli Pintaji, ob 10 in še nekaj več je pršla Zdenka, Blaž je malo zamujal. Ob 10:30 (morda tudi kako minuto prej) je skupinica dobre volje krenila proti jami. Med oblačenjem je Zdenka pogruntala, da mora skočit domov, a se je še pred koncem opremljanja jame vrnila. Opremljanje je suvereno opravil Matjaž.
Med 11:00 in 11:30 se je začel spust v jamo. Pohvaliti je treba “the Pintarse”, vidi se, da je varnost pri njih vedno na prvem mestu. Anita je ves čas spusta skrbno bdela nad Blažem, Matjaž pa je tudi Juha, tko od daleč spremljal, da ne bi kakih napak pri prepenjanju naredil (nekih pripomb ni bilo). Med čakanjem na Blaža in Anito so se Matjaž, Zdenka in Juh odpravili na “en turistični” ogled S/Z dela Jame.
Ob povratku so izvedli rotacijo ogleda z Blažem in Anito, nakar se je krenilo še v J/V del jame. Descender na popkovino in skozi ožino, gravitacija opravi svoje in kot bi mignil so prvi trije člani že bili na dnu brezna, kjer so  počakali še na ostala dva. Ob pozornem spremljanju jamske prometne signalizacije so vsi skupaj prišli do prve prečnice, eni so jo premagali “peš” drugi po drugem “štriku” z žimarjenjem. Ker je bila ura relativno pozna (15:30cca), Juhu pa je začelo zmanjkovati “baterije na lučki” sta se Pintar in Juh pred zadnjo prečnico odpravila nazaj proti površju.
Odločitev se je izkazala za pravilno saj se je slednji skozi “ožino” navzgor malo zataknil, ker je ubral ne preveč posrečeno spodnjo “špuro” in je trajalo nekaj časa, da se je “spajsal” skozi (če se mu ne bila v ožini nožna zanka izpela s škornja, bi s tem jamskim detajlom verjetno opravil precej hitreje in manj napora, tko pa je verjetno samo v ožini porabil kakih 3000 kalorij). Ko je bil ožinski zamašek odpravljen, so se postopoma ven “spajsali” še ostali.
Po nekaj minutnem postanku v veliki dvorani se je Zdenka odpravila prva ven, Juh pa je začel s “tistimi 25m vzpona” (25m od predzadnjega pritrdišča, da ne bo pomote). Pajs skoz ožino je terjal svoj davek, med žimarjenjem in prepenjanjem Juh po hitrosti ni ravno “blestel”, tudi neprenehno izpenjanje “pantina” in nožne zanke nista botrovala njegovemu hitrejšemu napredovanju in nekemu osebnemu zadovoljstvu. No, kljub preglavicam jih je take klatil, da je Zdenko od smeha večkrat skoraj iz krola izpelo.
Kakorkoli, skupina je ven iz jame srečno in varno pricapljala med 18:00 in 18:30 cca.
Cilji odprave:
1.nabiranje jamarske kilometrine in jamarske kondicije
2.obnova jamarskih veščin
3.praktični del priprave na izpit za jamarskega inštruktorja (Matjaž, Anita)
4.raziskovanje novih delov jame
5.potencialno treniranje jamarskega reševanja
Prvi trije cilji so bili sicer s kar nekaj truda in potrpežljivosti doseženi 100%, raziskovanju novi delov jame se bo dalo priliko ob kaki drugi priložnosti, petemu cilju se bomo raje uspešno izogibali še naprej.
Pod črto, konec dober vse dobro. Jama lepa in široka (ima pa en zanimiv detajl), družba vrhunska, volja prešerna bolj ali manj ves čas (Zdenka je rekla, da boljšega rojstnega dneva že dolgo ni imela).
Juh je prišel do spoznanja, da je ta dan v jami verjetno skuril kakih 5000+ kalorij in da brez elastike na škornju za nožno zanko ne gre več v jamo. Vse modifikacije “Superavantija” pa so se izkazale za zlata vredne, v bistvu se komot lahko začne razmišljati o patentu za nov jamarski pas, prvi prototip bo izdelal JOKL za  A-teste se bo vprašalo Stauta…
Akcijo se je zaključilo ob kalamarih in drugih dobrotah v skrivnostno skritem lokalu na koncu Sežane.
Jamarili so: Zdenka Žitko, Blaž Miklavič, Matjaž & Anita Pintar in Matej Juh
Poročilo pripravil Matt (Matej Juh)

Tabor na Nanosu 2022

Tabor je potekal od 7.do 9. oktobra. Bazo smo imeli pri lovski koči na Farmancah pri Podkraju.

Petek: Ekipa Božo, Jokl, Pek, Živc in Pintar M. so širili ožino na dnu globoke vrtače JZ od Suhega vrha na Nanosu (1313 mnv.).  Kasneje so se jim pridružili še Maffi, Nejc, Mito, Jan in Jernej B.  Niso prišli skozi. Sledil je povratek v bazo in druženje….

Sobota: Ekipa Jokl, Pek, Živc, Edi, Blaž in Pintarji so nadaljevali z širjenjem in raziskavami v prej omenjeni vrtači. Zadeva se konča na globini 22m v neprehodni ožini.

Medtem je Emil našel vhod v novo brezno. Ozek vhod so odkopali, v brezno se je spustil le Jokl. 47m vertikala se imenuje Luknja pod Suhim vrhom.

Ekipa Mito, Jan, Jernej, Toni, Juh, Izabela, Katarina  se je namenila kopat perspektiven dihalnik v bližini  Miturškaje.  Manjši spodmol , zasut z velikimi skalami, je od vhoda oddaljen okoli 100 metrov. Z verižnim škripcem jim je uspelo umakniti največje skale in se spustiti okoli 2m v globino. Žal se neprehoden podor nadaljuje… Med malico v obliki hrenovk in klobas pečenih na palici nad ognjem so se jim pridružili še Bojan  ter Nejc z otroki. Po krajšem počitku so se Mito. Jan, Jernej, Toni, Juh in Bojan odpravili proti novemu delovišču- Breznu pod gnezdom( 692 mnv. -dno Črnjavske doline)

Zaradi težav z vrtalnikom so se vrnili v bazo, se malo okrepčali in z delujočim hiltijem odšli nazaj širit ožino. (Ekipa: Mito, Toni, Juh in Bojan)  Relativno hitro so se prebili v poševni rov, ki se prevesi v brezno. Samo brezno je nekoliko zvonaste oblike, globoko 14m , stene so »narejene« iz izrazito in slikovito spodjedenih lezik, poličk, rogljev in nožev, na katerih je naloženih kar nekaj kamnov. Ker je spust potekal v čist vertikali, so očistili le najnujneše. Stene se na nekaterih mestih zasigane z stari sigo, na drugih pa čiste; sprane. Dno je ovalne oblike (5x3m), pokrito z manjšimi skalami in gruščem, v JZ delu je ozka- 10 cm ožina brez prepiha, po vrh vsega nad njo visi velika luska… Mito se je vrnil na površje.   Sledila sta Bojan in Toni. (Zaradi nevarnosti padajočega kamenja so si  brezno ogledovali posamično. Juh se je odločil, da ne gre v jamo.) Skupna globina je 20m.

Ekipa Božo in Maffi sta se odpravila v Miturškajo. Splezala  okna v Oknu na Juh, kjer se zadeva zaključi. Rov sva izmerila.  Širila ožino na dnu Mišjega leta, ki sta jo poimenovala Pain in the ass. Splezala do okna nad vhodom v Južni rov. Rov se poševno dvigne skoraj do površja kjer se konča v podoru.

Sledilo je večerno druženje z pijačo, jedačo, glasbo……

Nedelja: Po jutranjih ritualih in čiščenju baze so se nekateri odpravili domov, na teren so pa odšle dve ekipi.

Ekipa Toni, Maffi in Božo so šli raziskat nov vhod, ki ga je našel Mito. Vhod se nahaja v bližini Miturškaje. Lep spodmol se po 10 m prevesi v vertikalo globine 21 m. Premer dna je okrog 7x 5 m. Iz dna vodita dva slepa rovčka. V dnu je ožina kjer je možno nadaljevanje tu je rahel prepih in karfiolce. Stene dna so precej spraskane. V brezno je očitno padel medvedek. Padec je preživel in potem splezal še precej visoko do police. Okostje smo našli v slepem rovu. Na dnu je še drugo okostje, a ta nesrečna žvalca ni preživela padca.

Pintarji so odšli izmerit in razopremiti Jamo pod Nanoško cesto, katero se je delalo že na lanskem taboru.

Sodelujoči: Božo, Mojca, Maffi, Mito, Jan, Jernej B., Pintarji, Jokl, Pek, Živc, Toni, Juh, Izabela, Katarina, Nejc +otroka, Blaško ,Edi, Žgavc, Bojan, Blaž + otroci, Bruno (prišel le prebiti gumo – v bistvu se nismo niti videli, smo bili na terenu:))

Zaključna misel: Lepo, toplo vreme, delno postorjeno delo, dobra družba, pijača in jedača,  so poskrbeli, da je bil tradicionalno zadimljen tabor uspešen.

 

Gre, Gre….

V petek zvečer je bilo na Kaninu suho in toplo jesensko vreme.V kratkih rokavih smo opravili nočni pohod do Vstale Primorske. V spodmolu smo postavili jamarski bivak in ob 1h že uživali v blagodejni masaži kamnov pod armafleksom.
Po celostni vzpostavitvi harmonije z energetskimi točkami apnenca nam je zjutraj izpuhtela vsa volja za rano bujenje. V jamo smo se odpravili ob 9h.
Read More